Danes, ko zaključujeva svoj teden obiska na Madžarskem, je dan spomina na mučenike iz Arada. Poslovili smo se ob druženju in prigrizku ter z obojestransko željo, da bi se naše dobro sodelovanje nadaljevalo. Ponovno srečanje, ki bo potekalo tudi v družbi naših učencev, bo kmalu, meseca marca pa tudi oni pridejo k nam.

Še zadnjič sva se sprehodili po vasici Koka, kjer sva preživeli prijeten in poučen teden.

 Najin obisk se je nadaljeval v Budimpešti. Tam sva ostali do večera, saj bi bila velika škoda, če ne bi izkoristili priložnosti in si ogledali vsaj kakšno od mnogoterih znamenitosti, ki jih ponuja.

Nadgradili sva znanje angleščine, usvojili osnovne madžarske pozdrave in brez težav tudi nekaj besed, saj ima madžarščina, ne boste verjeli,  kar nekaj slovanskih izposojenk. Domov pa bova odpeljali poln prtljažnik mlete paprike 😉 ter veliko mero hvaležnosti za čudovito izkušnjo, ki nama je bila dana.

Tudi šola v Koki tako kot mi, Malgajevci, dobro sodeluje s širšim okoljem. Prisotni sva bili pri uri LUM, kjer so slikali za natečaj čebelarske zveze v kraju.

Poleg spremljanja pouka sva danes v več razredih izvedli predstavitev šolskega sistema ter zabaven kviz o značilnostih Slovenije, na koncu katerega se je obetalo sladko presenečenje. Učenci so se razdelili v dve skupini, ki sta med seboj tekmovali. V kvizu smo zelo uživali in se razigrali. Na najino presenečenje še nihče od njih ni bil v Sloveniji.

V drugem delu pouka sva izpeljali socialne igre, s katerimi se urita pozornost in groba motorika. Učenci so bili navdušeni, prav tako koordinator Krisztian.

Danes sva ponovno prisostvovali pri vzgojno-izobraževalnem delu in se ponovno postavili v vlogo učenk, tako sva pozornost preusmerili od metod poučevanja k percepciji učno-vzgojnega procesa skozi učenčeve oči. Opazili sva, da sistematično razvijajo različne veščine, še posebej pa bralno pismenost (tudi v matematičnih in bioloških učbenikih je veliko besedil, ki pripomorejo k funkcionalni bralni pismenosti učencev). Spoznavali sva razredno klimo, medosebne odnose in funkcioniranje učencev v razredu. Določena spoznanja, ki sva jih pridobili oz. se naučili, bova zagotovo uporabili v praksi, ko se vrneva na Malgaja.

Erasmus koordinator Krisztián naju je s ponosom odpeljal v ogromno šolsko telovadnico na krajšo hospitacijo športne vzgoje, v kateri organizirajo tudi evropska tekmovanja v boksu. Žal pa se soočajo s problemom ogrevanja v zimskem času.

Pozno popoldne sva imeli nekaj ur prostega časa, ki sva ga izkoristili  za ogled manjšega mesta Gyömrő.

Danes sva sedli v šolske klopi in spremljali utrip pri pouku angleščine ter matematike. Opazovali sva različne pristope aktivnega poučevanja. Učiteljica angleščine Andrea,  je z energičnostjo in zanimivimi vprašanji, ki so netila radovednost, znala zelo pritegniti učence, da so napeto sledili opisu kraja Šentjur ter življenjepisu Franja Malgaja, kar naju je prijetno presenetilo in v naju prebudilo domotožje. Istočasno je predstavila domačega veljaka, po katerem je šola dobila ime (Kossuth Lajos – madžarski državnik, minister za finance Batthyányjeve vlade). Učenci so s ponosom poslušali opis njihovega državnika in s spoštovanjem ter velikim zanimanjem tudi našega Franja Malgaja, skozi katerega so ponovili opis osebe in utrdili besedišče.

Zvezki, ki jih uporabljajo učenci, so manjšega formata, in sicer A5. Vsi učenci so zelo aktivni, iz tega lahko sklepava, da so zelo motivirani za šolsko delo.  Z zanimanjem sva spremljali dogajanje v skupini.

Učiteljica Vivien je uporabila pestre in dinamične didaktične pripomočke za vmesnimi motivacijskimi igrami (metanje žogic za utrjevanje poštevanke). Opažava, da imajo učitelji ne le predmetno znanje, ampak tudi druge veščine, ki jih vključujejo v pouk. Zaznali sva, da ure temeljijo na medpredmetnem povezovanju, prijateljstvu (veliko dela v parih, po skupinah), poštenosti,  strpnosti (veliko število Romov, otrok s posebnimi potrebami). Znajo približati predmet tudi tistim, ki jim le-ta ni ljub.

Odmore, ki trajajo 10 minut, učenci preživijo na šolskem dvorišču. Najin odmor pa je minil z dobro kavico v zbornici. Tam sva izvedeli veliko o razmerah v šolstvu. Tudi oni se srečujejo z velikim pomanjkanjem kadra. V povprečju so učitelji stari 50 let. Vzgojno-izobraževalno področje tudi pri naših sosedih že nekaj časa ni politična prioriteta.  Kot zanimivost: nimajo svojega ministrstva, temveč spadajo pod ministrstvo za notranje zadeve. So mnenja, da je – tako kot pri nas – potreben umik raznih interesov ter sprememba zakonodaje, da se učiteljem povrne ugled in spoštovanje. Njihova učna obveza je 24 ur tedensko in kar nekaj ur nadomeščanj je neplačanih. Upava, da bo v prihodnosti tudi vlada naših vzhodnih sosedov poskušala vnesti nove poglede v njihov izobraževalni sistem, saj je kljub vsem tegobam, s katerimi  se učitelji soočajo, na šoli moč začutiti nadvse ustvarjalne delavce, v oddelkih pa kultivirane in vedoželjne otroke.

Ogledali sva si šolsko knjižnico, ki je na najino presenečenje polna strokovne literature, učbenikov in delovnih zvezkov, na žalost pa ne premore niti ene otroške knjige.